Prešernov dan

V našem društvu smo letos prvič sodelovali z občino in zavodom za turizem in kulturo Žirovnica pri spremljevalnem programu osrednje proslave ob Slovenskem kulturnem prazniku v Vrbi.

Priprave so se začele že v petek, ko sva zastopnika natovorila poln prtljažnik robe. Takrat sem še imel neke bizarne sanje, da se bom podal na solo celodnevno akcijo, saj se na našem discordu nihče ni odzval da ima čas v soboto. Za vsak slučaj preverim, če ima naš blagajnik Andrej čas. Vesela sva, da greva skupaj nad tak velik projekt kot je 220m visokica, saj si predstavljava, da bova dopoldne postavila, popoldne pa že uživala v sončku na čudoviti “narebernici”, ki se razteza čez greben Rebra. Da bi se to res zgodilo zvečer pripravim prasico in nahrbtnik z že sortirano opremo za obe sidrišči.

Ko zjutraj ob desetih zagrizeva z težkimi nahrbtniki v hrib, sledi pogovor o aviaciji. Za današnjo linijo so piloti helikopterjev obveščeni a še vedno debata poteka predvsem v smeri varnosti, saj še vedno odmeva helikopterska nesreča iz Amerike s štirimi smrtnimi žrtvami iz helikopterja, ki je zapeljal v dobro označeno in v NOTAM prijavljeno kilometrsko visokico. Na živce nama gre birokracija, ki je sama sebi namen in ne deluje.

Na vrhu srečava lokalnega plezalca, podamo si roke in malce podebatiramo. Hitro se lotiva sidrišča na A strani. Andreja malce upočasni abzajl in deset meterski ‘whoopie sling’ , mene pa preseneti vrh ročne žage, ki ostane v bližnji sušici. Postavit moram dvonožnik (a-frame). Smrekova sušica mi s svojimi premnogimi vejami jemlje minuto za minuto. Spodaj opazim manjšo bukev, ki ima odlomljen vrh in je skoraj brez stranskih vej. To mi bo prihranilo čas si rečem, vidim da so tik pod odlomljenim vrhom manjše vejice še polne soka, kar me prepriča da mora biti deblo še dovolj zdravo. Povlečeva težak les na skalo, vse lepo zaskavtam (koren besede: zaska) in odžagam vrh dvonožnika, da bo lep za fotografije. Ko z vrhom udarim ob prvo skalo se ta brez kakršnega koli odpora odlomi, kot da je čisto trhel. Pa saj verjetno bi zdržal. A v našem športu so taka brezvezna tveganja popolnoma odveč. Zato se poženem v gozd v iskanju še ene verjetno zelo razvejene suhe smreke. Najdem visok suh bor z odlomljenim vrhom. Čas pa kar teče in teče.

Ura je že popoldanska in midva imava šele eno sidrišče. Sanje da bova danes hodila se počasi razblinjajo. Usedeva se, saj če hitiš nisi nikoli nič hitrejši. Odločala sva se med sistemom zavese in vlečenjem traku čez greben ‘na junca’. Ker sva samo dva in je višina samo dobrih 30m in so drevesa nevarno blizu se raje odločiva za sistem zavese. Če bi se nama trak zapletel v drevesa je 8.februar za nas odpovedan…

Ker imamo v društvu čudovito inovacijo kolUFO ki s pomočjo baterijskega vrtalnika hitro povleče vrvico med sidriščema se odločiva da ne bova vlekla dvojne vrvi na roke, ampak bova letela dvakrat z dronom in z baterijskim vrtalnikom zelo hitro povlekla oba 220 metrska konca čez. Prvi let nama ne vzame več kot 10 minut in obe sidrišči sta zdaj povezani z močno vrvico. Konekcija! Ob drugem letu mi veter od propelerjev odpihne zaščitno plastiko za kamero nekam neznano v brezno. Aaagh. Zdaj se pojavi še 10 sekund vetra iz doline (ob do tedaj celodnevnem brezveterju) ki kevlar vrvico zatakne v bližnjo smreko, vseeno potegneva pilotko čez. Zdaj imava dve, samo eno morava z silo spraviti iz vej. Smreka ne popusti. Lahko bi vrgel vrv in žemaril do sredine smreke, potem pa splezal tik pod vrh in sprostil vrvico. Začne deževati. Bolj varno je če jaz tečem v dolino, itak potrebujeva še gurtno. Nabašem v prasico 2x 100m hi-techAnime z pomožno black mambo. Dodam še 50m poliesterskega Wizarda in dve vrečki pilotke.

Ura je 15:00 midva imava obe sidrišči in konekcijo. Dežuje že celo popoldne. ARSO tega ni niti malo predvidel. Premočena se bodriva, da mogoče postaviva vsaj sistem zavese, visokico pa bomo mogoče postavili jutri. Mirim Andreja, da je od zdaj naprej vse rutinsko, samo vztrajna morava biti. Andrej je 220m vrvi, ki je bila zataknjena v smreko pospravil v vrečo. Vrv si je zaželela spominek in se ovila okoli manjše paličice, ki jo je vlekla če vse veje vse dokler se 20m pred sidriščem ni odločila, da je ne rabi. Spet malo razmisliva, saj hitenje gotovo ne bo koristilo. Andrej povleče moji dve poštukani pilotki. Jaz vlečem ko blesav in čisto premočen obe močni vrvici čez. Obe sta čez, nobena ni nikamor zataknjena, eno si navežem na pas, drugo primer kar z zobmi in ju povežem z vozlom cepelinom. Pozabim, da sva se dogovorila za alpskega metulja. Neskončna zanka med sidrišči stoji. Že prej sem si pripravil lepilni trak in vrvne škopce za konekcije, vzamem še vrtinko in pičim na drugo stran. Srat me prime ko ugotovim, da sem še na A strani z walkie-talkiejem iz žepa potegnil ven enega od vrvnih škopcev. Andrej razmišlja, da bi se bilo najbolje zadovoljiti z postavljeno zaveso. Zatrdim mu “Do teme bo linija gor! Ti samo začni vlečt gurtno čez, itak imava zaveso, saj jo lahko sam” Tečem nazaj, dvakrat mi dobro spodrsne na mokrih koreninah zato se spet opomnim, da ne bom nič hitreje če bom hitel. Najdem vrvni škopec v skalni razpoki in vzamem 3 čelne svetilke. Andrej mi obupan javi, da tu je pa meja, pojavila se je megla, pojma nima kam podaja trak, mogoče je že v drevesih pa sploh ne ve. Spet dobi od mene nepopustljivi “dej, dej, dej pošopej tole”. Pogledam obzorje in v bohinjski dolini že vidim oranžno črto zahajajočega sonca. Dež vztraja. Vrnem se z lučkami, zdaj imava vse. Andrej oboleva “Vse mi drsi, prusik ne prime, linija drsi čez vponko čisto brez trenja, premikam zaveso vponka je na gmah!!”. ”zdaj sva dva” ga mirim in počasi zgruntava da bo sistem deloval šele, ko bo na zavesi tudi tretja vponka. Za celih 220m imava 5 vponk. Razmišljava, da jih na koncu sploh ne potrebujeva in 4 porabiva za prvih 120m. Gurtna je čez. A ker so drevesa zelo blizu sva zaveso našponala do vibrirajoče strune. Posledično se z zaveso matrava isto kot če bi vlekla ‘na junca’. Zaradi megle, dežja in mraka nimava pojma kam sva gurtno poslala. Nadaneva si lučke in na drugi strani se nama prikaže Marija. Vrečka s pilotko na kateri je pripet konec 220 meterskega traku se bohoti en meter pred sidriščem, nič ni zavito, nič ni zavozlano. Preplavi naju nepopisna sreča, vriskava in se objemava. “A sem reku da bo pred temo gurtna gor!!!”

Napneva trak in jaz se vrnem na B stran da poberem dol prusike, vponke in komplete iz zavese. Ko spuščava tenzijo iz zavese se mi 200m pilotke v prasici odkotali po hribu. Sploh me ne vrže iz tira, navežem se in grem iskat. Pospravim robo v vreče in zabašem pod bližnjo skalo. ko se vračam mi zmanjka baterije na eni izmed lučk, pripravljen sem, iz žepa vzamem rezervno luč in nemoteno nadaljujem.

Iz dveh organiziranih nahrbtnikov sva prišla do enega ogromnega kupa plezalne opreme, kablov za drona, čevljev, napol pojedenih burekov, plastenk vode in malo tobaka. Vse skupaj prekrito z nepremočljivo odejo. Andrej vse pospravi in dobiva se pod skalo. Linija stoji, organizirava kup opreme in se odpraviva v dolino.

Kliče me žena, če bom dovolj zgodaj, da bom lahko kupil kruh? Odvrnem ji “kako to misliš saj ura še šest ni”. Dobim nazaj osoren “pa kaj je s tabo ura je petnajst čez sedem”.

Naslednji dan pride celo društvo, sname zaveso, potem pa uživamo skupaj v sončni nedelji in imamo svoj praznik stran od množic a kljub vsemu vsem na očeh. Več ljudi se ustavi in sprašuje večna vprašanja: a pa je privezan? kako pa spravite to čez? to moraš imeti pa dobro ravnotežje ane?

Navežemo stike z Francoskim inženirjem, ki dela v vetrovniku v bližnji obrtno poslovni coni. Naredimo par slik in videov s kostumom Prešerna, ki smo si ga sposodili v Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah. Sam recitiram ‘O Vrba’ na liniji. Rok hodi gor in dol po sosednjih hribih in me poskuša ujet v objektiv z močnim Zoomom. Rok gre domov. Tim pelje slike in posnetke z dronom do roba vasi, kjer čaka Rok, ki nam takoj vse slike in videe uredi, da jih lahko pošljemo medijem. Ko pošiljamo fotografije me preseneti, da se je moja spontana recitacija razločno slišala po celi vasi Breznice. Rodi se nova ideja. Hvaležni smo, da smo bili lahko zraven.

posebej šeenkrat hvala Roku Lužniku za fotografije in Gledališču Toneta Čufarja Jesenice za kostum Prešerna. Hvala Zavodu za turizem in kulturo Žirovnica za zaupanje.

Za spletišče spesnil:

Gašper Stojc